Nekdanji in ponovni predsedniški kandidat Združenih držav Amerike Donald Trump je v svojih nedavnih zunanjepolitičnih razmišljanjih ponovno obudil razpravo o Monroejevi doktrini, ki predstavlja enega temeljnih stebrov ameriške diplomacije. Čeprav je bila doktrina oblikovana že leta 1823, ko jo je predvsem kot opozorilo evropskim kolonialnim silam predstavil takratni predsednik James Monroe, njena načela ostajajo relevantna v sodobnem političnem diskurzu. Trumpovo sklicevanje na to zgodovinsko politiko nakazuje na potencialno vrnitev k bolj protekcionističnemu in izolacionističnemu pristopu do zahodne poloble, kjer bi ZDA ponovno uveljavljale svojo prevlado brez vmešavanja zunanjih sil. Politični analitiki opozarjajo, da simbolno ali praktično izvajanje te doktrine v 21. stoletju prinaša številne izzive, saj se je globalna politična scena od leta 1823 močno spremenila. Kljub temu so se skozi zgodovino številni ameriški predsedniki redno vračali k tem načelom, ko so želeli utemeljiti svoja dejanja v Latinski Ameriki in širše. Trumpova retorika tako ne predstavlja le obujanja preteklosti, temveč poskus definiranja nove smeri ameriške zunanje politike pod geslom 'Amerika prva', kar bi lahko pomembno vplivalo na trenutna zavezništva in geopolitično stabilnost.

Ameriški predsednik Donald Trump je v svoji rezidenci Mar-a-Lago uradno razglasil ponovno uveljavitev Monroejve doktrine, ki temelji na načelih iz začetka 19. stoletja. S to potezo želi Bela hiša utrditi ameriško prevlado v Latinski Ameriki in jasno omejiti vpliv zunanjih sil v regiji. Doktrina, ki jo je prvotno zasnoval predsednik James Monroe, je bila zgodovinsko uporabljena za preprečevanje evropskega kolonializma, v sodobnem kontekstu pa se Trumpova administracija osredotoča predvsem na zmanjševanje vpliva Kitajske in Rusije. Napoved prihaja v času zaostrenih odnosov v regiji, kjer Trump že dlje časa izvaja pritisk na države Latinske Amerike. Strategija Monroejve doktrine 2.0 naj bi služila kot okvir za agresivnejšo zunanjo politiko, ki vključuje tako trgovinske pritiske kot morebitne vojaške posege proti mamilarskim kartelom. Kritiki opozarjajo, da takšna retorika obuja spomine na obdobje ameriškega imperializma, medtem ko podporniki trdijo, da je nujna za zagotavljanje nacionalne varnosti Združenih držav Amerike in stabilizacijo njihovega neposrednega sosedstva.